Težava je en šport, ki ima starodavne korenine. Prvič, ko je bil nastopil na modernih olimpijskih igrah, je bil leta 1896 v Atenah. Tudi danes je olimpijski dvig uteži vrhunski preizkus moči in grobe sile.
Dvigovanje uteži sega v čas egipčanske in grške civilizacije. Takrat so ga videli kot merilo moči in moči. Šele v 19. stoletju se je dviganje uteži razvilo kot mednarodni šport.
V sodobnih olimpijskih igrah je dviganje uteži (aka olimpijski dvig uteži) atletska disciplina, v kateri morajo športniki poskusiti dvigovanje z utežmi z največjo težo z utežmi. Dva glavna dvigala, ki sta vključena v tekmovanje, sta 'čist in kreten' in snatch.
Dvigala uteži imajo skupno tri poskuse, nato pa se za določitev končnega rezultata za različne kategorije teže uporabijo skupni seštevki dveh najtežjih dvigal. Delitev, v kateri bodo športniki tekmovali, je strogo določena glede na njihovo telesno maso. Obstaja 8 oddelkov teže pri moških, medtem ko imajo ženske 7 oddelkov teže.
| Težki razredi moških | Težave žensk | |
| 1 | 56 kg | 48 kg |
| 2 | 62 kg | 53 kg (117 lb) |
| 3 | 69 kg (152 lb) | 58 kg (128 lb) |
| 4 | 77 kg | 63 kg (139 lb) |
| 5 | 85 kg (187 lb) | 69 kg (152 lb) |
| 6 | 94 kg (207 lb) | 75 kg |
| 7 | 105 kg (231 lb) | 75 kg in več (165 lb) |
| 8 | 105 kg in več (231 lb +) |
Za vsako od zgornjih divizij teže se morajo dvigovalci tekmovati za čistko in kreten. Tekmovalec, ki se odloči, da začne z najnižjo težo, tradicionalno odide prvi, teža pa se od tam naprej postopno povečuje. Če tekmovalec ne dvigne teže, mora poskusiti še enkrat. Lahko pa gredo za težjo težo.
Štanc se nalaga postopno in v času tekmovanja napreduje do težjih dvigal. Nagrade prejmejo športnik, ki v vsaki kot tudi v skupni višini dviguje najtežje uteži - največjo težo obeh kombiniranih.
